|
Predavanje je bilo 11. februarja 2008 na I. gimnaziji v Celju.
|
|
04 Junij 2008 |
 Vsa zdravila in rekreativne substance, ki povzročajo nastanek odvisnosti, delujejo neposredno ali posredno na mezolimbično pot. Mezolimbična dopaminergična pot je nagrajevalna pot, ki je sestavljena iz sistemov zadovoljstva (nagrajevanja) in kaznovanja kot odziv na različna človekova dejanja. Če neko dejanje vzbudi sistem zadovoljstva, se v nas pojavijo pozitivni občutki, zaradi katerih to dejanje ponavljamo. To pot lahko vzbudijo tako naravne snovi (nagrade), kot so hrana, pijača, spolnost, kot tudi psihotropne substance, npr. heroin, morfij, ... Vsa zdravila, ki povzročajo odvisnost (opioidi, nikotin, amfetamini, etanol in kokain), povečajo sproščanje dopamina iz mezolimbične poti. Povečano izločanje dopamina povzroči občutek zadovoljstva, saj imajo dopaminski receptorji glavno vlogo pri nagrajevanju.
Jemanje zdravil torej stimulira nagrajevalno pot, kar organizem zazna kot občutek zadovoljstva. Ker je organizem naravnan tako, da vedno znova išče snovi, ki povzročajo občutek zadovoljstva, lahko to privede do zasvojenosti z zdravili. Ponavljajoče jemanje snovi z učinkom na možgane povzroči najprej kemične spremembe in če le-te trajajo dovolj dolgo, povzročijo še strukturne spremembe (možganske poškodbe).
Snovi, ki povzročajo odvisnost lahko v grobem razdelimo v šest skupin:
- depresorji centralnega živčnega sistema (alkohol, nikotin, barbiturati, benzodiazepini);
- psihomotorični stimulatorji centralnega živčnega sistema (amfetamini, kokain);
- antidepresivi;
- opiodni analgetiki (morfij, heroin);
- nevroleptiki;
- halucinogeni (LSD, marihuana).
Ob primerni uporabi so nekatere od teh snovi družbeno sprejete (kozarec vina ob kosilu), nekatere pa so v rabi v medicinske namene (antidepresivi, nevroleptiki, morfij ...).Težave in negativni učinki teh snovi se pojavijo ob nepravilni uporabi, ko se zdravila s terapevtskim učinkom uporabljajo drugače, kot je bilo predpisano, ali ob zlorabi, ko se neterapevtske snovi uporabljajo za doseganje občutka ugodja.
Zelo pomembno je ločevanje odvisnosti od zasvojenosti, saj lahko nastopata neodvisno druga od druge. Zasvojenost je stanje, ko nekdo ponavljajoče oz. redno uživa neko substanco, kljub temu da s tem želi prenehati in kljub negativnim učinkom, ki jih ima tako početje na njegovo zdravje in socialno življenje. Zasvojenost pogosto (a ne vedno) spremlja fizična odvisnost. To pa je stanje, ko se je telo tako prilagodilo na substanco, da njena odsotnost povzroči odtegnitveni sindrom oz. abstinenčno krizo. Odtegnitveni sindrom je skupina znakov in simptomov, ki so posledica prenehanja ali premalega jemanja psihoaktivne substance. Pogosto ga sestavlja prevelika aktivnost funkcij, ki jih je substanca zavirala in depresija funkcij, ki jih je substanca stimulirala. Telo pa lahko razvije tudi toleranco do določene snovi. Toleranca je stanje, v katerem substanca povzroči manjši učinek (za enak učinek potrebujemo večjo količino učinkovine). Poznamo dva vzroka nastanka tolerance:
- nevroadaptivne spremembe (spremenjena količina ali občutljivost receptorjev, kamor se mora substanca vezati, da sproži učinek);
- farmakokinetična toleranca (zaradi večje količine encimov v telesu se poveča hitrost razgradnje substance).
 Ena najbolj razširjenih drog v Sloveniji je zagotovo alkohol. Etanol je šibka droga (za farmakološki učinek je potrebno zaužiti 8-12 g etanola, medtem ko večina drugih drog deluje že v razredu mg ali μg). Etanol učinkuje na skoraj vse organe v telesu, vendar pa ga ljudje uživajo predvsem zaradi njegovih učinkov na centralni živčni sistem. Pri intoksikaciji z etanolom se pogosto pojavita impulzivnost in nasilnost. Akutna intoksikacija izzove nejasno govorenje, motnje v motoriki, povečano samozavest, evforijo, labilnost razpoloženja (pri močni intoksikaciji). Intelektualne in motorične zmožnosti ter senzorično razlikovanje padejo. Kronična intoksikacija povzroča ireverzibilni nevrološki sindrom, ki je posledica samega etanola ali njegovih metabolitov. Kaže se kot demenca s povečanjem možganskih ventriklov in degeneracija v malih možganih. Poleg opisanih učinkov na možgane pa etanol vpliva tudi na delovanje jeter. Ti vplivi večinoma nastanejo zaradi toksičnosti etanola na celice. Pokažejo se pri kroničnem uživanju alkohola. Primarna posledica se kaže kot zamaščenost jeter, ki napreduje v hepatitis in končno v ireverzibilno jetrno nekrozo in fibrozo.
Alkohol je le ena izmed drog, ki vedno intenzivneje uničujejo sodobnega človeka. Proces globalizacije je povzročil tudi lažjo dostopnost do raznovrstnih drog. Vedno več je sintetičnih drog, ki predstavljajo še večji problem kot "naravne droge" (tobak, marihuana, ...), saj lahko vsebujejo velik delež neznanih primesi, ki so ponavadi bolj škodljive za naše telo kot sama droga. Več o eni izmed takšnih drog (GHB-ju) si lahko preberete tukaj.
O predavateljici Dr. Mojca Limpel Kržan je izredna profesorica farmakologije in ekperimentalne toksikologije. Farmakologijo predava študentom medicine, dentalne medicine, farmacije in biologije ter podiplomskim študentom biomedicine. Raziskovalno delo (Inštitut za farmakologijo, Medicinska fakulteta Univerze v Ljubljani): nevrofarmakologija, vpliv serotonina in histamina na funkcijo astrocitov, farmakološki receptorji in transporterji. Strokovno delo: farmakološko-toksikološka analiza varnosti in učinkovitosti zdravil in kemikalij. Dr. Kržanova je tudi zunanja članica šolskih maturitetnih komisij (Gimnazija Šiška 2005, Gimnazija Bežigrad 2006, Zavod sv. Stanislava 2007, Gimnazija Šentvid 2008).
 |
|
|
Prijavi se na RSS vir komentarjev za ta članek