Članki
Članki
 V tej rubriki najdete poljudno-znanstvene članke s področja naravoslovja, ki so delo različnih avtorjev, predvsem dijakov ali študentov. Kljub temu da gre za članke različnih stopenj strokovnosti in težavnosti, pa je njihov čar ravno v preprostosti - razumljivi so tudi za bralce, ki o objavljenih temah nimajo določenega predznanja. Eden glavnih ciljev Naravoslovnega društva je namreč približati naravoslovne teme povprečnemu bralcu, ki prej morda sploh ni kazal pretiranega zanimanja za naravoslovje.
|
Članek napisala Manja Mlakar
|
|
04 Junij 2008 |
 Ja, bil je tisti nesramno zgodnji petek, ko smo se zbrali na Glaziji, bolj zmrznjeni kot premikajoči ( bil je namreč december, natančneje sedmi), in čakali, da se že prikaže sevniški avtobus ter naloži nas in vse ostalo (beri: potovalke in kovčke, ob katerih sem se večkrat resno vprašala, za koliko dni dejansko gremo - mesec ali dva?) in pelje kamorkoli hoče, samo da smo na toplem.
No, avtobus se je kljub zamudi prikazal in horda najstnikov s profesorji na čelu se je odpeljala na tridnevno ekskurzijo v München.
Večina pripadnikov nižjega časovnega razreda (torej dijaki) je že po prvih ovinkih po avtocesti spokojno sanjala naprej in se zbudila šele, ko smo prispeli na cilj, kljub temu da je bilo to ob dveh popoldne (potrebno je bilo namreč nabrati moči za naporne oglede in druge dejavnosti).
In seveda smo bili nad prvim vtisom Münchna vsi navdušeni, predvsem zato, ker smo se mesta naužili lepo sede, iz avtobusa. A je, kot vedno, sledil še fizični del, ko smo si (lastnonožno) ogledali še »samo« mesto (najljubša besedna zveza našega vodnika). Kot je navdušeno razlagal, je München mesto ob reki Isar, ki je poleg tega, da vsebuje številne arhitekturne znamenitosti, tudi industrijsko središče Bavarske. Predvsem arhitekturno plat smo tudi sami spoznali, ko smo si po dolgem in počez ogledali več cerkva ter mestno hišo (in ob splošnem navdušenju še pivnico in Hard rock cafe). Po napornem intelektualno-zgodovinskem delu (predvsem s strani našega ljubega vodnika) sta sledili dve čudoviti uri časa, ki smo ga preživeli prosto po Prešernu (recimo na Münchenskem drsališču in ob konzumiranju Bradwürstlov). Ob devetih zvečer smo se ponovno zbrali pri »das Rathaus« in se, tokrat iskreno navdušeni nad nočnim utripom mesta, odpeljali do hotela, ki je bil (zaradi varnostnih razlogov) sredi ničesar. Ampak nič zato, kraljevali smo v najvišjem nadstropju šestnadstropnega hotela. In prvo noč do zgodnjih jutranjih ur s skrajnim navdušenjem. No, to ni za javnost.
In nato je tistega sobotnega jutra sledil zločin proti človeštvu - bujenje. Ob sedmih (!) zjutraj. Ampak vse muke je poplačal komični prizor: dijaki so namreč poskušali z rahlimi motoričnimi težavami ob zehanju priti na zajtrk …
Pomembno je predvsem to, da smo bili kmalu po hranjenju spet v formi, saj je bil pred nami naporen dan. Na sporedu je bil namreč Deutsches Museum, glavni razlog naše odprave.
Deutsches Museum je največji muzej znanosti in tehnologije na svetu, s približno 1,3 milijona obiskovalci na leto in 28000 razstavnimi objekti iz 50 različnih področij. Ustanovljen je bil leta 1903 in od takrat prerasel v glavni del (na otoku reke) in še na dve podružnici v »samem« Münchnu ter eno v Bonnu. Seveda je bila zbirka preobsežna za samo nekajurni ogled, a smo vsaj dojeli (ali poskušali dojeti) veličino napredka človeštva. Naš vodnik Bruno je bil verjetno edini Nemec pod soncem, ki je govoril angleško po (!) angleško. Na koncu nam je izdal, da je polovico življenja preživel v Kaliforniji. Logično.
No, z Brunom na čelu smo si ogledali imitacijo rudnika soli, navtični del muzeja in prvi del zračnih plovil, ki mu je sledil še drugi, nekoliko oddaljen od sedeža muzeja. Med vožnjo smo si imeli priložnost ogledati tudi Allianz Arene.
Po še nekaj urah helikopterjev, letal, in drugih letečih objektov smo si ponovno privoščili oddih v mestu, ki mu je sledila nočitev.
Nedeljsko jutro je potekalo podobno kot prejšnje, nato smo prevozili še nekaj kilometrov in si ogledali Salzburg, kjer so nas pozdravili dež, Mozart v vseh možnih oblikah in na koncu tudi Hallein, kjer smo si ogledali rudnik soli. Po slovesu od Salzburga smo se (na veliko žalost večine udeleženih ekskurzije) odpravili proti domu, kamor smo prispeli v večernih urah.
 |
|
Objavi svoj članek!
Naravoslovci.org so povsem odprtega značaja, zato vabimo vse nadebudne avtorje, da se nam pridružijo in svoje ugotovitve oz. zanimiva spoznanja objavljajo na naši strani.
|
Prijavi se na RSS vir komentarjev za ta članek